TOMAŽ ŠALAMUN

Leopard ne čepi

Pridi. Zlomi me, znižaj. Postajam Čeha penasta latvica.
Sirena me bo ubila. Srgal ji je obleko kot Vergil, da bo
debela in pocasta zdriza osramočena. Ves sem že zmečkan
od skal. Požira me kot vihar, požira kot razcufano zastavo.

Sladoled sem, ki se v trebuhu otroka topi. Zmečkane
tropine. Zehanje uživaških gazel. Kot slon sem šprical.
Kot leopard sem čepel na kravjem srcu, velikem, velikem,
rdečem, ob robu z biseri. Bambusi so bili zataknjeni

v kotičke srca. In se na drugi strani odpirali kot usta, ki so
se pravkar prebila skozi želatino. Puščica, krilo, plavuti
ribe, diamantna konica mojih utekočinjenih možgan.
To dela imperij. Slast. Sirene razstavi v doline. Ampak

požiral sem te iz sebe. Uživam te iz sebe. In hočem še.
Še. Še. Še in več, dokler mi bolečina s peto ne iztisne
duše iz grla. Da bi se spet lahko zjokal in drgetal,
se tresel kot pregret stroj in hlipal. Te rabil. Te rabil.