print preview
Englishback ALEŠ DEBELJAK
Včeraj hiša, danes nič
Prule, Ljubljana
Mimo hiše z enim oknom grem, v počasnem ritmu
brez sinkop. Grem, grem, zastanem. Iz ogromne šipe
me pokliče in zadrži: temna pega, kot kapa široka.
V davni poljski zgodbi sem bral o njej. Oklevam,
ližem nohte, gledam, tehtam možnosti: dobra tarča,
če ne za kamen, ki ga zabrišem, pa za moj pristanek.
Zasilen bo, že vidim, s tem se rad sprijaznim. Važno,
da pridem noter in padalo zložim, odpihnem drobtine
in zakurim ogenj s svojimi lasmi. Osebna žrtev in
skupna varnost. Res peče, a nisem proti, moti me
prav nič. Peklo je takrat v sobi, skoraj že salonu,
gospa v srednjih letih, ki je v študirala klavirsko
igro v Londonu, nam je delila zimzelene melodije,
nepravilne glagole in klofute, ki so zvonile dolgo,
še donijo v glavi, odmevajo in se kot dim zgubijo,
ko mimo hiše grem, v počasnem ritmu brez sinkop. 
Šolarjev blues
Ko prideš iz zapora
Včeraj hiša, danes nič